nedelja, 27. september 2015

Bolgarija

Cilj letošnjega dopusta je bil določen že lani, ko smo se potepali "v bližini". 4930 km v 22 dneh prinese marsikaj.
Kmalu po prvi kavi v Osijeku smo se za eno noč utaborili pri prijateljici v Vojvodini. Druga pokrajina, drug način življenja, drugo podnebje. Ko se tam okrog voziš in voziš in ni drugega kot neskončna ravnica, posejana že s čim, ti izraz "ravno ko Vojvodina", ki je bil v otroštvu "kr neki", postane čedalje bolj jasen. Prav tako sem se večkrat spomnila na tisto Balaševićevo o pogledih... "Neki pogledi mi se nisu vratili pet, šest dana" (upam, da se prav spomnim, link ne dela več).
Vojvodina

Pot smo kot vsi, ki so bili v JNA in se kdaj znajdejo "in that general area", nadaljevali skozi Zrenjanin in Belo crkvo, s trajektom prečili Donavo (mater, kakšna reka) in se ustalili v Donjem Milanovcu z namenom, da si ogledamo Đerdap. Žal so nam visoki valovi (jap, na reki) naslednji dan preprečili vožnjo z ladjico, tako da to ostaja za naslednjič - tja definitivno še gremo, so tako čudoviti kraji, da bi bilo škoda spustiti bolj detajlno raziskovanje. Smo pa pogledali Lepenski vir, meni so vsa ta stara najdišča res fascinantna, sploh odkar mi je zbirka Otroci zemlje malo bolj približala takratno življenje - btw, ti konci imajo tudi v eni od knjig pomembno vlogo. Pa ob Donavi smo se zapeljali in si od daleč pogledali izklesanega kralja na romunski strani, si pogledali HE Đerdap (impresivno) in ostanke mostu iz rimskih časov.

Lepenski vir

Konkretni valovi

Kjer je Donava najožja
Ob Donavi smo bili tudi v prvi bolgarski postojanki - Vidin. Fletno mesto, z zanimivo rešitvijo nabrežja - kolesarske steze so narisane na protipoplavnih barikadah. Dva v ena, prav simpatično. Baba Vida je impresivna trdnjava, polna skritih prehodov, stolpov, dvorišč, kot se za trdnjavo spodobi. Tam smo prvič doživeli to, kar je bilo potem po celi državi - zanimive atrakcije, po izredno ugodni ceni in komaj kaj obljudene. Nadaljevali smo skozi Belogradchik, kjer je trdnjava vpeta v zanimive kamnite skulpture, ki so rdeče zaradi visoke vsebnosti železa. Fotografiranje nemoteno, ker smo bili praktično edini obiskovalci, prav tako potikanje po tistih skalah. Še dobro, da hodimo v ornk sandalih okrog, ne v kakšnih petkah ali japonkah. :)
Vidin - Baba Vida

Belogradchik

Vratca so dokaj neizrazito mesto, vendar vtis popravi čudovita soteska, ki se prične takoj za mestom. Ko smo gledali vse tiste kline bi bilo prav fino imeti s sabo plezalke in pas... No, čeprav v tisti vročini ne bi bilo priporočljivo, kdaj drugič bi bilo pa fino.
Soteska za Vratsi

Skozi Lovech smo naredili ovinek, ko smo se vozili v Veliko Turnovo. Prevroče je bilo, da bi šli do utrdbe, smo šli samo čez pokriti most (ali se gre skozi?), na sveže stisnjen sok in kavo ter naprej.
Veliko Turnovo nam je kot nekdanja prestolnica postreglo z impresivnimi ruševinami nekdanje utrdbe. Pa s slikovitim starim jedrom, kjer nam je lokacija apartmaja omogočila tudi spremljanje snemanja filma, ki so ga očitno umestili nekam v 30-ta prejšnjega stoletja in izkoristili stare hiše na "naši" ulici za kuliso.


Lovech, pokriti most

Veliko Turnovo, stari del mesta

Veliko Turnovo - Tsarevets

Veliko Turnovo - Tsarevets

Ruse so nas spet pripeljale k Donavi. Krasen kraj, kot bi ga vzel nekje iz srednje Evrope, skorajda "ne paše" tako daleč na jug. Fletno mesto, urejeno, ampak vročeeeeee. Te dni so bile temperature blizu 40.
Ruse

Ruse


Brez morja ne gre, zato smo se za 8 dni namestili ob Črnem morju. Kopanje in lenarjenje sta bila na sporedu, vseeno pa smo naredili dva daljša izleta, enega do Nesseburja in Burgasa ter drugega nazaj v notranjost, kjer smo zaradi vročine nekaj dni prej spustili nekaj krajev. Krajši so bili namenjeni Balchiku, Albeni in seveda Varni, v bližini katere smo bili doma.

Za izlet v notranjost smo izkoristili ohladitev in smo zelo hvaležni zanjo, saj smo doživeli nekaj fantastičnih krajev. Sveshtari so nam ponudili UNESCO zaščiteno grobnico iz časa Trakijcev. Wow je vse, kar lahko rečem. Pot je poskrbela tudi za največje cestno presenečenje na sicer solidnih cestah. Popolnoma nove, z evropskimi sredstvi obnovljene ceste med kraji (črnočrn asfalt, snežno bele črte) in razsuta cestišča v krajih, da ne veš, kje bi se peljal, da bodo amortizerji preživeli. Pred nekaterimi hišami je bil parkiran avto, pred nekaterimi konj, vpreženih vozov smo srečali kar nekaj, tudi drugje po državi, vendar jih je bilo tu posebej veliko. Poseljeno pa redko, kar malo strašljiv občutek, ko stojiš malenkost dvignjen nad pokrajino in ni nobenih znakov "civilizacije". Ni cest, ni hiš, š e telegrafštang ne. Shumen ima trdnjavo nad mestom, kjer smo se spet potikali praktično sami in raziskovali tlorise nekdanjih stavb znotraj obzidja. Posebno mesto si je pri meni zagotovil "vsebolgarski spomenik", ki z na daleč vidnimi betonskimi bloki in zgodovinskimi figurami, umeščenimi med njih res naredi poseben vtis.

Shumen - trdnjava. Turističnča gužva se odlično vidi :)

Glomazen spomenik nad mestom Shumen. Če imate dve minuti, je posnetek tu



Jezdec v Madari spet sodi med spomenike pod UNESCOvo zaščito, pa je, odkrito rečeno, v celotnem doživetju samo en delček. tam smo odkrivali votline, šli pogledat sekvojo ki jo je pred 100 leti posadil njihov car Boris, se mimo jezdeca povzpeli na utrdbo visoko na pečini in se mimo starodavnega svetišča in ostankov še dveh cerkvic spustili nazaj do parkirišča. Popoln dan.
Jezdec

Pečine nad Madaro, ki skrivajo marsikaj, z vrha pa nudijo fantastičen pogled

Nessebur je en prvih poseljenih krajev v Evropi, eno bolj turistično obleganih mest, kar smo jih videli na celi poti (pa vseeno zelo znosno kar se tiče gužve). Burgas je naredil vtis z zanimivo tematsko urejenim obrežjem. Varna je živa, vendar ni naredila nekega vtisa name (morda ji delam krivico in mi samo tisti dan nekaj ni pasalo).



Nessebur




Varna




Albena je omogočila fenomenalno kopalno izkušnjo, plaža, valovi, knjižnica, padalo - vse je naredilo noro dober vtis.
Albena

Fantje na padalu :)



Kamniti gozd blizu Varne je tudi nekaj posebnega.




Balchik nam je postregel s fantastičnimi vrtovi in celotnim parkom, ki z vsemi stavbami in nasadi in gredami deluje prav pravljično.

Park v Balchiku




Obilje vrtnic



Povratek v notranjost čez zanimivo pokrajino, slikovite hribe, neskončne njive sončnic, vinograde, prelaz Shipka za postanek in menda najboljši jogurt v državi, Plovdiv za cilj.

Cerkev pod prelazom

Spomenik

Uničen glomazen komunistični spomenik v daljavi na sosednjem pobočju


Jogurt z orehi in medom

Plovdiv je mesto z izjemno bogato zgodovino - od Trakijcev naprej je poseljeno, debelih 6000 let menda. Po mestu smo se potikali malo sami zvečer, pa naslednji dan s simpatično vodičko, pa potem še naprej sami, po pavzi pa še enkrat zvečer. Moderno mesto, simpatično, parki tam živijo drugače kot pri nas, ne najdeš klopce za naslonit rit, vse je polno. Med večjimi mesti je bilo to moje najljubše.

Glasbena fontana v Plovdivu. Ob glasbi se spreminjajo barve curkov. Kot bi voda plesala. Wow.




Nedavno odkrit antični teater

Ena mestnih ulic

Antični stadion z džamijo v ozadju. Kot rečeno - vsi so bili tu :)


Čeprav od Plovdiva do Sofije ni tako zelo daleč, smo se odločili za daljšo pot in naredili pot okrog celega nacionalnega parka Pirin. Cesta je vijugala skoti gozd, tam smo bili mi, cesta, železnica, daljnovod in popolnoma nič drugega. Na malo bolj odprtem delu smo se oskrbeli z domačimi dobrotami - med, domače marmelade, sveže sadje, siri - nora ponudba, smešne cene. Nam je kar malo žal, da nismo nabavili več, zaloge so že pošle. Očitno znana točka, stojnic je bilo črno, tudi ljudi kar nekaj, potem pa spet nikjer nič :) Obdani z visokimi hribi in krasnimi razgledi, obogateni še z izkušnjo kraja Pirin, ki je bil videti kot bi ga pred 100 leti zamrznili v času in kjer so se stanovalci zbirali na balkonih, ko smo se popeljali skozi, smo našli Kromidovo. Prespali smo v kmečki hiši angleškega para, ki si tam ustvarja biznis - oddaja sobic, mini kamp... Prav zanimiva je bila njuna zgodba, smo klepetali dolgo v noč ob tabornem ognju.
Vmes smo si šli pogledat še Melnik, kraj, znan po svoji vinski in gostinski ponudbi. Najedli smo se, poskusili njihovo vino - za vse prste obliznit je bilo dobro. Se pa vprašaš, zakaj kljub temu, da so ob ulicah sami premožni vinarji, cesta še kar makadamska in da jo raje (vsaj nekateri) polivajo z vodo kot da bi kaj ukrenili - že zaradi sebe, če ne tudi zaradi obiskovalcev.
Melnik




Na poti do Sofije smo se ustavili "na kavi" v Blagoevgradu, si ogledali samostan Rila in se zvečer namestili še v zadnjem prenočišču. Naslednji dnevi so bili namenjeni ogledu mesta, nakupom ter še enem izletu, ki pa si ga zaradi nepričakovane mini bolezni nismo ogledali vsi.
Samostan Rila





Sofia

Bivše kopališče

Antični ostanki

Predsedniška palača

Zaklad na dvorišču predsedniške palače

Gledališče

Sofija


Ruska kapelica


Glavna pešcona

Razpadajoči ostanki nekih drugih časov

Potem nas je čakala le še pot direkt domov, s postankom v Nišu, čakanjem na mejah in cestninskih postajah, ampak brez siceršnjih zapletov.

Pod črto: noro dobre počitnice. Edinstvena kombinacija bogate zgodovine, ki nudi veliko zanimivega tudi danes, ki pa še ni tako oblegana od turistov kot bolj zveneče države, posledično so cene vstopnin nadvse sprejemljive, parkirnega prostora povsod dovolj, pa ker ni trum turistov tudi ni vseh tistih, ki nadležno prežijo na turiste, od "vam bom čuval parkplac" in cingljanja z zapestnicami in ostalim kičem na plaži naprej.

Pokrajina se skozi deželo vidno spreminja, prav povsod je pa lepo - ravnice z neskončnimi polji sončnic, vijugasta cesta med strmini, gosto poraščenimi pobočji, posamezne pečine v daljavi ali mehka valovitost. Fotke so mnoge posnete spotoma, iz avta, popolnoma neobdelane, mislim, da kar pustijo vtis.















Spet je bila situacija podobna lanski - cene kot pri nas (npr bencin), v trgovinah podobne, marsikaj ceneje, na tržnici smešno nizke, v lokalih so cene take, kot pri nas ali nižje, vendar v levih (kar pomeni, da smo dali pol manj v evrih). Sladoled načeloma tehtajo, sladek kornet je default, cene zelo nizke - na eni od fotografij, ki sem jo ujela, je četrt kile sladoleda s kornetom vred preračunano 1,8 EUR. Najdražji obrok zunaj za celo družino z vso pijačo in kavami je bil slabih 50 EUR - pa smo komaj vstali od mize. Če bo le šlo, gremo še tja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar